Ko sem se po dolgih letih življenja na štajerskem koncu preselil na slovensko obalo, sem s seboj prinesel tudi številne navade. Med njimi tudi nepogrešljivo bučno olje.
Zanj sem vedno trdil, da ni le dodatek jedem, temveč del identitete. Solate brez njegovega značilnega oreškasto sladkega okusa si nisem mogel predstavljati. Selitev je bila polna izzivov, novi ljudje, drugačna klima, nekoliko počasnejši življenjski tempo. Vendar me je prav ta svež morski zrak in po borovcih navdihnil, da sem začel tudi drugače razmišljati o prehrani. Spoznaval sem lokalne specialitete, obiskoval tržnice okušal svežo ribo, školjke, domač kruh in skoraj povsod sem naletel na eno in edino stalnico, to je oljčno olje.
Sprva sem bil skeptičen, oljčno olje sem imel za nekaj, kar spada k Italijanom, morda Primorcem, a ne meni, ki sem bil vajen bučnih solat in štajerske kuhinje. Potem pa me je neka domačinka povabila na kosilo. Jedli smo preprosto. Sveže narezane paradižnike ali pomodore, kot jim tukaj pravijo, z baziliko, malce morske soli in oljčno olje. Okus? Neverjetno bogat, a hkrati lahek in osvežujoč. Začel sem raziskovati. Ugotovil sem, da je oljčno olje prava zakladnica zdravja, ker vsebuje zdrave maščobe, polno antioksidantov, zmanjšuje tveganje za srčno žilne bolezni in celo pripomore k boljši prebavi. In kar je najlepše, ob redni uporabi sem začel opažati spremembe tudi pri sebi. Več energije, boljša prebava, lažji občutek po obrokih. Danes je moja kuhinja povsem drugačna.
Bučno olje uporabljam le še občasno, bolj za spomin na stare čase, oljčno olje pa je postalo moj vsakodnevni spremljevalec. Pokapljam ga po pečeni zelenjavi, testeninah, ribah in celo na kruh. Obala me ni naučila le počasneje dihat, temveč tudi bolje jesti. Spoznal sem, da spremembe včasih vodijo do najboljših odločitev. In čeprav v srcu ostajam Štajerec, se v kuhinji vedno bolj počutim ko pravi Primorec, z oljčnim oljem v roki in nasmehom na obrazu.