Že kar nekaj časa sem sedaj že zelo velik navdušenec nad košarko. Tako pa sem jo v osnovni in srednji šoli tudi treniral, vendar sem nato nehal, zaradi tega, ker sem bil zelo nizke rasti, ter se mi je tako zdelo, da ne bom nikoli moral biti tako konkurenčen. Še vseeno pa sem se še vedno po dvakrat na teden odpravljal na rekreacijske igre košarke, katere pa smo igrali v osnovnošolski telovadnici z ostalimi navdušenci košarke.
Enkrat pa sem pri eni igri dobil zelo močan udarec v uho, ko me je nasprotni branilec s komolcem udaril v uho, k osem prodiral na koš. Takrat pa sem v ušesu začutil, da mi je nekaj počilo, ter sem izgubil sluh v temu ušesu. Nato pa sem se takoj odpravil do zdravnika, kateri pa me je poslal naprej, saj je bila potrebna operacija ušes, oziroma ušesa.
Šlo pa je za počen bobnič v ušesu, tako da je bila nujno potrebna operacija ušes, saj se mi bobnič drugače sam v temu primeru ne bi zacelil. Na srečo pa sem prišel zelo hitro na vrsto za to operacijo, tako da nisem rabil dolgo čakati. Prav tako pa je sam poseg bil tudi kar hiter.
Operaciji ušes, pa je nato sledilo kar nekaj časa okrevanja. Tukaj pa sem moral paziti na ogromno različnih stvari. Na primer, nisem smel spati na tisti strani, kjer je bila izvedena operacija ušes, nato paziti sem moral na glasne zvoke in nisem smel poslušati glasne glasbe. Prav tako pa sem se moral posloviti od košarke za nekaj mesecev. Tudi po temu, ko pa sem že prišel nazaj na parket, pa sem bil sedaj veliko bolj pazljiv in pa skeptičen pri prodiranju, saj me je bilo vedno strah, da bi se kaj takšnega spet ponovilo, saj tega nisem želel doživeti še enkrat.