Sobota. Zbudim se cel zlomljen. Itak sem zaspal kar na fotelju v dnevni sobi. Soba v razsulu. Skleda od včerajšnjega prigrizka prevrnjena sredi sobe, pes v kotu zložen v klobčič, leži in samo očke se mu premikajo. Poleg njega pa dva čudna kupčka nečesa, ne vem česa. Hja seveda, verjetno je počopkal ves pomfrit, ki ga nisem pojedel. Zato skleda sredi dnevne sobe. Zdaj mi je jasno. Revežu je bilo verjetno ponoči slabo in je izbruhal ta dva, do zdaj neznana, kupčka tam zraven njega.
Vstanem, pogledam skozi okno. Še vedno dežuje, sicer manj kot včeraj in ponoči, ampak vseeno še pada. Pogledam psa, še vedno leži, prav, bo čas še za jutranjo kavo pred sprehodom. Hitro pospravim po sobi, se preoblečem in kavica je že kuhana. Opravim vsakodnevni jutranji obred in razmišljam. Kaj zdaj. Mah, gremo ven. Dobro se oblečem, pripnem psa na povodec in ga šibneva mimo bloka tja proti hribu. Po dobri uri hoje prideva do vrha. V lepem vremenu je prečudovit panoramski pogled na bližnjo in daljno okolico, danes pa komaj vidim v dolino takoj zraven hriba. Pa nič zato. Postaviva se pod streho bližnjega planinskega doma, pomalicava kar sva prinesla zraven in veselo odvihrava nazaj proti domu. Vsa premočena ampak zadovoljna stopiva skozi vrata v naš ljubi domek in zavijeva direktno v kopalnico.
Pes že čaka pod tušem, dobro vzgojen, ni kaj, jaz pa slečem vsa mokra oblačila in obesim na obešalnike, da se posušijo in oblečem suha. Zdaj pa še naš kuža. Je bil pošteno umazan, kar črna voda je tekla od njega. Še hitro ga posušim z brisačo kolikor se le da, itak bo potem še svoje dirke po stanovanju. Zdaj pa še kosilo. Zaslužen velika hamburger, za oba. Vsakemu svojega seveda.
