Ko sem se preselila v staro meščansko stanovanje, me je najprej očaral dolg hodnik z visokim stropom in lesenim podom. A hitro sem ugotovila, da lesena tla sicer izgledajo čudovito, a vsak korak v nogavicah zdrsne, vsak čevelj pa odmeva po celem stanovanju. Potrebovala sem nekaj, kar bi omililo hrup, bilo varno za hojo in hkrati lepo. In tako sem začela iskati tekač.
Na začetku sem iskala bolj iz potrebe kot iz želje po dekoraciji. A ko sem začela brskati po trgovinah in spletnih straneh, sem ugotovila, da je tekač lahko veliko več kot le kos preproge. Je kot povezovalni element, ki celotni hodnik, pogosto najbolj spregledan prostor v stanovanju, spremeni v nekaj prijetnega in domačega. Po večtedenskem iskanju sem našla točno takega, kot sem si želela: topel, z nežnim vzorcem in dovolj dolg, da je skoraj v celoti pokril hodnik.
Ko sem ga prvič razgrnila, sem začutila razliko. Prostor je bil takoj toplejši, mehkejši, bolj intimen. Zvok korakov se je umiril, lesena tla so bila zaščitena, in kar je najboljše – tekač je prostoru dal nov značaj. Ni bil več le prehod iz sobe v sobo, postal je del doma, skozi katerega grem vsak dan z občutkom udobja.
Tekač mi je pokazal, da včasih majhne spremembe naredijo največjo razliko. In da funkcionalnost ne izključuje estetike, oboje gre lahko z roko v roki. Danes je tekač zame eden tistih tihih kosov pohištva, ki jih ne opaziš takoj, a brez katerih si doma skoraj ne predstavljam več.
Zdaj, ko je tekač že nekaj mesecev v uporabi, sem še bolj prepričana, da sem izbrala prav. Zjutraj, ko v polsnu stopim nanj, me ne zebe več v noge. Ko pridejo otroci domov, po njem zdrsijo s copati in se smejijo, ker ‘se dobro pelje.’ Celo maček ga obožuje in si je izbral prav sredino tekača za svojo dnevno postajo. Ta preprosta preproga je postala del vsakdana.