Prejšnji konec tedna smo šli k dedku na obisk. Kot vedno nas je pričakal z nasmehom na obrazu, močno turško kavico in sveže pečenim jabolčnim zavitkom. A tokrat ni bil v središču pozornosti njegov znameniti zavitek, ampak njegova garaža.
Dedkov novi avto, sodobna limuzina z nizkim podvozjem, ni več mogel zapeljati v staro garažo, ker je bila klančina prestrma in garažna vrata in popraviti klančino. Dedek je bil najprej skeptičen. Njegova stara garažna vrata so bila zanj skoraj svetišče, polna spominov. A ko je še enkrat poskusil zapeljati notri in skoraj poškodoval odbijač, je le privoli v prenovo.
Že naslednji dan so prišli mojstri. Najprej so razbili del klančine in jo postopoma znižali ter razširili. Dedek je z zanimanjem opazoval vsak gib in vsakega delavca sproti zasliševal. Nato so odstranili stara, zarjavela nova garažna vrata z daljinskim upravljanjem in doda star pregovor, da tudi star pes se lahko nauči novih trikov.
Ta dan si bom zapomnil kot lep in poučen primer, kako se lahko prepletajo stare navade in sodobne potrebe ter kako nekaj preprostega, kot je prenova dedkove garaže, lahko poveže celo družino. Tako malo je potrebno, da hišo napolni veselje in radost. Tega je danes vse manj.